Datum objave: 29. september 2023

Objavljeno v: #članice

---

V letošnji sezoni se je OK Gorica znova pridružila Branka Kuk. Profesorica športne vzgoje je že bila del klub, kot sama pravi, pa je od takrat minilo že debelih 30 let. Sprva je v klubu delovala kot igralka, kasneje pa tudi že kot trenerka druge ekipe. Tokrat prevzema nekoliko drugačno vlogo. V sezoni 2023/24 bo spremljala skupino male odbojke.

Letos ste se ponovno pridružila OK Gorica, kaj vas je prepričalo?

Lahko rečem, da sem se pogovorila z vodilnimi iz odbojkarskega kluba. Videla sem, da so si zastavili visoke cilje, da imajo zelo resne namene. Poleg tega je tukaj pomembno tudi trdo delo. To je bil le eden izmed razlogov. Poleg tega sem v klubu že delovala kot trenerka, dokler si nisem ustvarila družine in si vzela premora. V tem času sem počela še ogromno drugih stvari na področju športa, sedaj pa mislim, da je znova čas, da se vrnem k odbojki. Gre za moj najljubši šport. In sprejela ponovno za izziv.

Delali boste z mlajšimi selekcijami, kakšni so prvi vtisi?

Za zdaj lahko rečem, da je vse super. Punce so delavne in poslušne. Če bodo samo tako nadaljevale, bodo rezultati zagotovo dobri, punce pa bodo napredovale.

Kakšen je vaš način dela?

Moj način dela se je razvijal skozi vsa ta leta delovanja na področju športa. Delo z mladimi je, če tako rečem, živ sistem. Stalno se je potrebno prilagajati, stvari se spreminjajo. Vse skupaj pa zahteva seveda jasne meje in postavljena pravila. Tega se nekako poskušam držati pri svojem delu. Da potem lahko spremljaš ta njihov napredek.

Kako se vaš način dela razlikuje od drugih?

Hmm, ne vem, kako bi to povedala, morda bi znale o tem več povedati kar punce same. Meni je najpomembneje to, da punc ne izoblikujem samo v same športnike, temveč v zrele osebe, v celega človeka. Poskušam jih razvijati do te smeri, torej ne samo v šport. Na punce gledam kot na celoto, da so pripravljene za naprej, na odgovorno delo v življenju. To je nekakšno moje vodilo v vseh teh letih mojega dela.

Kaj je po vašem mnenju tisto najpomembnejše pri delu z mlajšimi generacijami?

Po mojem mnenju to, da si na delo pripravljen tudi sam, da si se pripravljen stalno učiti. Tako od otrok kot tudi od same družbe. In tako se potem tudi otroci učijo od tebe. To je nekakšno pravilo, ki velja za vse generacije, za vse življenje.

Imate številne izkušnje pri delu z mladimi, kaj je najtežje pri vašem poklicu?

Mladi so si zelo različni. Njihove družine so si zelo različne ter tudi okolje, v katerem živijo. Tukaj pa je znova pomembno prilagajanje, ki je po mojem mnenju ena izmed najtežjih stvari v tem poklicu. In iskanje pravih meja, to je še nova preizkušnja.

Kaj bi vi svetovali športnikom, ki so šele na začetku svoje kariere?

Svetovala bi jim to, da naj šport, za katerega so se odločili, vzljubijo. Naj ga imajo radi. Naj gre za amaterske ali profesionalne športnike, pomembno je, da razmišljajo s svojo glavo. Če se tako izrazim. V življenju je pomembna tudi izobrazba. Pomembno je, da poleg vsega dokončaš tudi izobraževanje, ki si si ga zastavil.

Kdo vas je navdušil za šport?

Lahko rečem, da moj oče. Sam je sodeloval v tem, poleg tega sem bila tudi sama takšen tip človeka, da sem bila veliko zunaj, se gibala.

Na kaj ste v življenju najbolj ponosni?

Najbolj sem ponosna na svojo družino, na odnose, ki jih imamo v moji družini. To je prva stvar in najpomembnejša. Poleg tega mi zelo veliko pomeni tudi to, ko mi moji fantje, moji bivši učenci povedo, da sem jih veliko naučila, da so se od mene veliko naučili. Ta pozitivni “feedback” je zelo prijeten. Tukaj ne gre samo za šport, ampak za življenje.

Nam lahko zaupate, kaj radi počnete v prostem času?

Najraje čas preživljam s svojo družino in prijatelji. Rada sem v naravi. Veliko hodim, kolesarim, planinarim. V tem stilu nekako. Bila sem na primer tudi že v gorovju Himalaja. Takšni so moji hobiji.

Imate kakšno posebno življenjsko vodilo, ki se ga skrbno držite?

Lahko bi rekla, da sama nimam dotične osebe kot vzornika, kot pa sem že dejala, poskušam se učiti od različnih ljudi, od različnih situacij. Moj moto, katerega se držim, pa je ta, da poskušam vsak dan živeti, kot da je zadnji dan. Če pride problem, ga boš rešil, če se ga rešiti ne da, se je nepotrebno s tem obremenjevati.

 

Nina Mihalič