Datum objave: 5. september 2022

Objavljeno v: #članice

---

Vasja Lipicer Samec je prvič sedel na klop ekipe GEN-I VOLLEY v sezoni 2018/19. Želja po tem, da bi se v Novi Gorici odbojka postavila še na višji nivo je ostala, zato se je v letošnji sezoni odločil, da bo ponovno prevzel vajeti in skušal ponoviti oziroma izboljšati uspeh iz omenjene sezone, ko so Novogoričanke osvojile odlično drugo mesto na državnem prvenstvu. Poleg dobrega rezultata na domačih tleh so se uspešno odrezale tudi v tujini. Punce so se namreč uvrstile v polfinale Challenge Cupa. Vasja nam je zaupal nekaj podrobnosti iz svoje trenerske kariere in športnega sveta.

Imaš ogromno trenerskih izkušenj, je bila katera izmed vlog še posebej zahtevna?Zakaj?

Mogoče ogromno ne, nekaj pa ja. Dovolj? Ne še ... vsaka je nova, z vsako se spreminjaš. Precej življenjska situacija. Posebej zahtevna za delo je bila situacija, ko sem bil prvo leto v tujini. Preveliki čevlji in nogo je bilo treba hitro prilagoditi. Situacija noter-ven. Tu sem videl, da sem pravi, če se danes spominjam, vem, da sem uspešno zvozil situacijo skoraj brez izhoda. Tekmovalno gledano je bilo najtežje, ko sem bil asistent v Italiji, A1. Kljub temu da sem usmerjal večino stvari ... ostati podložen, razumeti svojo vlogo in delati timsko. Uff ... zares težka situacija.

Ogromno časa si preživel v tujini, katera država je bila najbolj posebna/drugačna?

Deloval sem samo v evropskih državah, tudi Rusijo štejem tja. Ne bom razlagal specifike narodov, ker jih večinoma vsak pozna. Se pa to preslika v delo v telovadnici in način razmišljanja. Tu je velik poudarek na tem, kako se boš odzval. Pomembna je odprtost - osebnostno in sociološko. Delo je sicer povsod enako, intenziteta in zahteve tudi. Seveda, v Italiji si takoj nič, če nisi tehnično-taktično perfekten, na Poljskem moraš razumeti njihovo zgodovino, da bi razumel vedenjske vzorce. V Rusiji je pomemben na primer status športa in socialna okolja, iz katerih igralke izhajajo, v Azerbajdžanu moraš razumeti muslimansko vero in vlogo ženske. Vsaka država je drugačna, kot je tudi vsaka ekipa, vsaka igralka... Ko razumeš drugačnost, lahko začneš razmišljati o ekipi.

Kateri uspeh v življenju je zate najpomembnejši? Kaj pa v odbojki?

V padajočem vrstnem redu:

Zdravje,

Mentalna svoboda,

Sreča, ki ni nujno družina, v mojem primeru to je,

Ne biti nekdo, ampak narediti nekaj!

Ponovno na novogoriški klopi, kaj je tisto, kar ti predstavlja največji izziv?

Trenutno to, da osvežimo spomin, da je delo naše vodilo. In tako celo življenje. Želim si ustvariti »znamko«, dolgoročno – novogoriška šola odbojke.

Koliko je v celotni zgodbi o uspeha pomembna prava ekipa, ki te obkroža?

Glede na število mladih ljudi v klubu, vse. Brez njih kluba ne bi bilo. Kar se tiče moje ožje ekipe, Matija Horvat in Matjaž Stanič sta gotovo prvo sodelavca, nato prijatelja. Kasneje pa gotovo v obratnem vrstnem redu. Zelo dobro se poznamo, ker si ne želim nepreverjene ekipe, sploh v tako zapletenih delovnih okoliščinah, kot so letos. Tukaj imam v mislih predvsem mlado jedro ekipe.

Kakšni so cilji za prihajajočo sezono?

O ciljih bi težko govoril, ker lige ne poznam. Lani sta bili v ekipi dve tuji igralki, letos je zasedba povsem slovenska. Ko se zbere celotna ekipa, se bomo skupaj pogovorili, cilj mora biti predvsem naš, ne pa samo moj ali samo klubski. Moj cilj bo vedno višji kot tisti, ki bo uradno zastavljen, ampak trenutno uradnega cilja še nimamo. Ko bo, bo jasen. Vsi se bodo iz dneva v dan zavedali, da trening odbojke predstavlja veliko več kot samo igranje v ligi. To je moj način, tega ne bom nikoli spremenil.

Ali misliš, da se ženski klubski odbojki v Sloveniji posveča dovolj pozornosti? Bi se lahko kaj spremenilo?

Hmmm ... dajmo zastaviti nekako tako. Kulturo ženskih ekipnih športov v Sloveniji postavlja kdo? Mogoče tukaj lahko omenim Krimovke v rokometu. Kdo ima še takšen standard tekmovanja? ... V košarki je zelo slabo, nogomet še nekako. Potem pa so tukaj individualni športi, kjer smo zares dobri. Na tekmah od Krimovk dobiš občutek, kot da si ogleduješ tekmo druge moške rokometne lige. Toda one igrajo elitno Ligo prvakov. Kaj želim s tem povedati? Tukaj gre za kulturo spremljanja, ovrednotenja in navijaškega klasificiranja ženskega ekipnega športa. Nismo ravno najboljši ... Če tukaj seveda odmislim svojo zadnjo sezono Novi Gorici. Če tega ne bi videl na lastne oči ... ne bi verjel. Niti vrnil se ne bi, najverjetneje.

Spremenilo? ... V Banja Luki bi rekli: Živjeli-vidjeli.

Kakšen nasvet bi dal Vasji na začetku trenerske poti?

Nič ne bi spremenil, ker na vse skupaj danes gledam z drugimi očmi. Mogoče se nekoliko manj bati, da bi zgrešil. Napaka je del procesa, ustvarja pa nove ideje.

Katera lastnost je najpomembnejša, da jo imaš kot uspešen trener?

Predvidevanje, hitro odločanje, ki ni nujno racionalno, dobra komunikacija.

Kaj je bilo tisto, kar te je prepričalo, da si se odločil, da želiš delovati v odbojki? Zakaj ne kakšen drug šport?

V odbojki sem dobil priložnost, bi pa končal v tej smeri tudi v kakšni drugi vlogi, zagotovo.

 

Nina Mihalič